Pajki (Araneae)

Poleg šesterookcev so v dinarskem podzemlju vrstno pestri tudi pajki iz družine baldahinarjev (Lyniphiidae), še posebej rod Troglohyphantes. V slednjem najdemo celoten morfološki spekter vrst, od površinskih z očmi, z deloma zakrnelimi očmi, pa do pravih podzemeljskih, s popolno reduciranimi očmi.

Predstavniki obeh družin se med seboj ekološko izrazito ločijo. Medtem ko so roparski šesterookci robustni in ne pletejo mrež, so lijakarji izjemno nežni in, primerno imenu družine, pletejo lijakaste mreže za lov plena.

Paščipalci (Pseudoscorpiones)

Med pajkovce spadajo tudi paščipalci ali psevdoškorpijoni, ki s svojimi škarjastimi pedipalpi (slovenko: tipali) spominjajo na ščipalce (škorpijone), a imajo enodelen namesto dvodelen zadek. Poleg tega se njihov zadek ne končuje z napihnjenim telzonom z želom, skozi katerega bi izločali strup. To pa še ne pomeni, da niso strupeni, izvodilo strupne žleze se namreč pri njih odpira na škarjah pedipalpov. Podobno kot pajki imajo paščipalci predilne žleze, a so brez predilnih bradavic. Izvodila teh žlez se odpirajo na škarjah kratkih helicer (prvem paru okončin).

Paščipalce je prvi opisal Aristotel, ki jih je našel v knjižnici. Nekatere vrste tam namreč pogosto lovijo prašne uši. Najstarejši fosili paščipalcev pa so stari kar 380 milijonov let (geološka doba devon).

Površinske vrste imajo en ali dva para oči, podzemeljske pa oči nimajo. So plenilci, ki se prehranjujejo z majhnimi nevretenčarji. V podzemeljskih habitatih najdemo predvsem pripadnike dveh družin: Chthoniidae (prstenčki) in Neobisiidae (steljarčki). Vidno se razlikujejo po obliki sklerotiniziranega ščita, ki pokriva glavoprsje. Nekatere, na podzemlje močno prilagojene vrste, imajo izrazito podaljšane in ozke pedipalpe.

Suhe južine (Opiliones)

V podzemeljske jame se zatečejo tudi površinske vrste suhih južin. V jamah najdejo ustrezne vlažnostne in toplotne razmere za prezimovanje. Iz gozdnih tal zaidejo v jame črninke (Nemastoma) in gracilke Mitostoma). Nekatere vrste so postale prave podzemeljske živali. V jamah in gozdnih tleh najdemo tudi enobarvnega ščitarja (Holoscotolemon unicolor). Med veleškarniki so znane alpske podzemeljske vrste, npr. jamski veleškarnik (lschyropsalis muellneri) iz Častitljive jame in savinjski veleškarnik (I. hadzii) iz Medvedje jame. Na sliki zgoraj Hadzinia ferrani.

ALI STE VEDELI?
Podzemeljski šesterookec je prvi znani in znanstveno opisani (1847) jamski pajek na svetu. Kot številne druge “prvoopisane” jamske živali (hrošči, postranice, paščipalci, dvorepke idr.), je bil tudi šesterookec opisan po osebku najdenem v Postojnski jami. V preteklih 170 letih so raziskovalci Dinarskega krasa opisali številne vrste jamskih šesterookcev, vse pa so brez oči.

Na sliki zgoraj: podzemeljski šesterookec Stalita taenaria, pajek iz družine Dysderidae

Na sliki zgoraj: postojnski paščipalec Neobisium spelaeum, paščipalec iz družine Neobisiidae