Dvoživke najlažje prepoznamo po njihovi gladki in vlažni koži, ki je brez lusk, s številnimi strupnimi in sluznimi žlezami. Njihova telesna temperatura je odvisna od temperature okolja. Večina odraslih dvoživk diha s preprostimi pljuči in tudi skozi kožo, ki mora biti navlažena, zato se večino časa zadržujejo v vodi ali pa v vlažnih okoljih na kopnem. Med drugim jih najdemo tudi v podzemnih okoljih, kamor zaidejo naključno ali pa se zatečejo notri pred poletno sušo in vročino, pozimi pa lahko v jamah tudi prezimujejo.

Dvoživke, ki živijo na območju Slovenije, se delijo na dva redova: repate (Caudata) in brezrepe dvoživke (Anura). Med repate dvoživke uvrščamo močerila, močerade in pupke, med brezrepe dvoživke pa urhe, krastače, zeleno rego, navadno česnovko in prave žabe. Odrasle repate dvoživke imajo podolgovato telo in rep, dolžina sprednjih in zadnjih okončin je enaka. Odrasle brezrepe dvoživke so brez repa, njihove zadnje noge pa so veliko daljše od sprednjih.

Skupini se razlikujeta tudi po različnem poteku razvoja (po načinu parjenja, oploditve, odlaganja jajčec in preobrazbi).

Repate dvoživke se lahko parijo v vodi ali na kopnem, oploditev pa je pri vseh notranja, kar pomeni, da poteče v telesu samice. Močeradi so izjema med dvoživkami, saj jajc ne odlagajo v vodo ampak razvoj ličink poteka delno ali povsem v samičinem telesu. Samica nato v vodo odloži že razvite ličinke. Planinski močerad za razvoj ne potrebuje vode, saj je živoroden, kar pomeni, da se jajca in ličinke razvijajo v telesu samice. Samica planinskega močerada tako na kopnem izleže popolnoma preobražene osebke.  

Za brezrepe dvoživke je značilna zunanja oploditev, ki poteka v vodi in izven telesa. V obdobju parjenja samec s hrbtne strani oprime samico v tesen paritveni objem, ki ga imenujemo ampleksus. Samica po določenem času prične odlagati jajca, ki jih samec sproti oplaja. Tako odložen skupek jajc imenujemo mrest, njegova oblika pa je vrstno značilna. Iz oplojenih jajc se izležejo ličinke, ki jih pri brezrepih dvoživkah imenujemo paglavci. Zanje je značilno, da so brez nog in dihajo s škrgami, ki so sprva zunanje, v nekaj dneh pa jih preraste kožna guba in na zunaj več niso vidne.

ALI STE VEDELI?
Edina prav jamska (troglobiontska) vrsta dvoživk v Evropi je človeška ribica ali močeril (Proteus anguinus) in pa podvrsta črne človeške ribice (Proteus anguinus parkelj), ki pa živi na manjšem območju v Beli Krajini in je slovenski endemit.

*Prirejeno po: Poboljšaj, K., A. Sedej & M. Uhliř, 2019. Strokovne podlage za izdelavo navodil in tehničnih specifikacij za zagotavljanje migracijskih koridorjev dvoživk na državnem cestnem omrežju. Poročilo. Center za kartografijo favne in flore, Miklavž na Dravskem polju. 143 str., pril. [Naročnik: Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo, Ljubljana].

Na fotografiji zgoraj: navadna krastača (Bufo bufo) je redna obiskovalka jam.

Avtorica fotografije: Maja Zagmajster

Na fotografiji zgoraj: Navadni močerad (Salamandra salamandra) pogosto zaide v jame.

Avtorica fotografij: Maja Zagmajster