Od daljnih sorodnikov, močeradov, močerila zlahka ločimo že na prvi pogled. Najočitnejša razlika je pomanjkanje pigmenta, zaradi česar je žival bledo rožnate barve, ter odsotnost oči. Poleg tega tudi v odraslem stadiju obdrži dobro prekrvavljene zunanje škrge. Ohranjanje larvalnih značilnosti pri odraslih imenujemo pedomorfoza ali neotenija. Prav tako ima močeril zmanjšano število prstov, le po tri na sprednjih in po dva na zadnjih nogah. 

Četudi je veliko ljudi še vedno mnenja, da močeril ali proteus (imenovan tudi človeška ribica) živi le v Sloveniji ali celo le v Postojnski jami, domuje skoraj po celem Dinarskem krasu. Najdemo ga v kraških podzemeljskih vodah od SV Italije in Slovenije, vse do JZ Hercegovine. V Evropi, kjer je edini pravi podzemni vretenčar, nima bližnjih sorodnikov. Najbližje sorodnike v družini Proteidae iz rodu Necturus najdemo v Severni Ameriki. 

Pred tremi desetletji so v Beli krajini odkrili tudi črnega močerila (P. anguinus parkelj, Sket in Arntzen, 1994). Zaradi zelo ozkega območja razširjenosti, znan je le iz izjemno okoljsko obremenjenega območja blizu Črnomlja, sodi med najbolj ogrožene vrste vretenčarjev na svetu. Za razliko od belih sorodnikov imajo črni močerili razvite oči in temno telo. 

Molekulske raziskave kažejo, da se tudi beli močerili, kljub temu, da so si na videz precej podobni, med seboj genetsko precej razlikujejo in se bodo mogoče v bodoče razdelili na več vrst. 

Čeprav so največji plenilci v podzemlju, so tudi beli močerili marsikje močno ogroženi. Ogroža jih vse, kar spreminja kvaliteto in količino podzemeljskih voda, npr. kmetijstvo s pretiranim gnojenjem in rabo pesticidov, nenadzorovani izpusti kemikalij, različne gradnje, regulacija vodnih tokov ter prekomerno črpanje podtalnice.

ALI STE VEDELI?
O močerilu je poročal že Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske (1689), čeprav ga sam ni videl. Pri tem ni prepoznal pomembnosti navedb domačinov o občasnih najdbah nenavadnih svetlih živali na izvirih pri Vrhniki, za katere so verjeli, da so mladiči zmaja iz podzemlja. V tistih časih so namreč jame veljale za neprijazno okolje, v katerem ni pričakovati živih bitij.

*Ali ste opazili močerila? Prosimo vas, da podatek delite z nami. V kolikor ste močerila opazili v jami, vas prosimo da izpolnite obrazec V jami . Če pa ste močerila opazili na površju, vas prosimo da na podlagi lokacije vaše najdbe izbirate med obrazcema: V izviru oz. Druga nahajališča .  
*Če ste močerila opazili nekje na prostem, kjer je izpostavljen soncu, vas prosimo, da ga poizkušate (če je le mogoče) spraviti do bližnje jame ali vsaj v senco, saj je njegova koža izjemno občutljiva na opekline, zaradi katerih lahko tudi pogine.

Fotografija zgoraj: Močeril (Proteus anguinus).

Avtor fotografije: Teo Delić.

Na sliki zgoraj: Območje razširjenosti močerila Proteus anguinus na območju dinarskega krasa.